PODOBE ODNOSOV

V.M.

Uvod

Pisala bom o odnosih med partnerji kot jih vidi Imago terapija, o tem, skozi kakšne stopnje prehaja vsako partnerstvo med dvema človekoma, ki sta intimno povezana – od romantične privlačnosti, preko boja za moč (kar oboje izhaja iz nezavednega v nas) do spoznanja, da tako ne želimo živeti. Takrat iščemo poti. Ene od njih nas ločujejo (razveza, ločitev, zasvojenosti, deloholizem), druge nas pripeljejo k bolj zadovoljnemu skupnemu bivanju, ki zato, da bi to dosegli, kliče po preobrazbi, iskanju znanj, pridobivanju veščin, spremembi vedenja.

Če se za to pot partnerja odločita, začutita povezanost, ki dopušča, da je vsak od njiju to, kar je, čutita bližino, ki ne omejuje, sposobna sta empatičnega komuniciranja. To je stopnja zavestnega partnerstva in odpira pot k doživljanju odnosa v vsej svoji polnosti.

Romantična privlačnost

Zakaj nas privlači ena oseba, čeprav smo v tistem času v odnosih z mnogimi zanimivimi ljudmi? Zakaj se zaljubimo?

Izkušnja romantične privlačnosti je uganka. Poleg tega, da deluje pri zaljubljenosti kemija, ki povzroči, da naše telo proizvaja obilico hormonov, je motivirana tudi z nezavednimi faktorji. Globoko iz sebe iščemo podobo človeka s čisto specifičnimi lastnostmi. Podobo sestavljamo košček za koščkom vse od otroštva iz ljudi, ki so nam bili v rani mladosti najpomembnejši. Največ delčkov te mozaične podobe sestavljajo lastnosti naših staršev. A ta podoba, ta naš ideal, ni sestavljen le iz prijetnih lastnosti nam pomembnih ljudi, sestavljen je tudi iz tistih, ki so za nas boleče. Zakaj? Negativne izkušnje ali dejanja se vtisnejo močneje, na globljo raven, zato je naš Imago (podoba) sestavljena v večji meri iz negativnih lastnosti.

Zaljubljenost

V prvem obdobju zaljubljenosti hormonska nevihtanekoliko zabriše negativne lastnosti partnerja in jim zato ne damo pomena. S tem pomaga uresničiti načrt narave in njeno zahtevo po nadaljevanju vrste, pa tudi po rasti, po tem, da v življenju izpeljemo naloge in izzive, da bi zrasli v boljše ljudi, v sebe presegajoča bitja. Da se zaljubimo, je potrebno tako malo – nasmeh, ton glasu, gib. O tej osebi imamo v trenutkih, ko se zaljubimo malo informacij, a naše nezavedno prepozna v njej starše innjihove lastnosti, ki so nas oblikovale, vzpodbujale, a tudi ranile. Zato ima tisti vzdih na novo zaljubljenih: »Zdi se mi, da te poznam že od nekdaj!« globlji vzrok. Dve sliki v naši glavi se prekrijeta – slika skrbnikov iz otroštva in osebe, v katero smo se zaljubili. Našli smo ljubezen svojega življenja.

Občutek celosti

Ob tem človeku se počutimo celi, izpopolnjeni. On/ona ima tiste lastnosti, ki jih sami nimamo, ki smo jih v procesu socializacije v družini izgubili, zanikali, skrili. Počutimo se živi, dopuščena nam je živost, lahko jo izrazimo, saj nas tudi ta oseba v vzajemni zaljubljenosti sprejema z vso odprtostjo. Narava nas skozi romantično ljubezen popelje v predanost drugemu.

Iz beležke: »Pet let sem živela s krasnim fantom. Oboževal me je in tudi jaz sem ga imela rada. V vsem mi je ustregel, upošteval je moja mnenja in moje želje. Na dopust sva hodila tja, kamor sem želela jaz, kupoval mi je darila in me crkljal….. In potem mi je postalo dolgočasno. Noro sem se zaljubila v drugega človeka. Bil je samotar, ločen, brez zaposlitve, moje želje mu niso kaj dosti pomenile. Postal je moški mojega življenja. Če prepir pomeni, da nama ni dolgčas, potem nama res ni.«

Pri prvem odnosu je po nekaj letih popustila privlačnost. V njem se oseba ni znašla. Odnos je postal samoumeven in dolgočasen.V drugem odnosu pa je v partnerju njeno nezavedno prepoznalo podobo očeta in nezadovoljenih potreb ob njem (spregledanost, nepomembnost,..).

Odnos je najpomembnejši

V času romantične zaljubljenosti oba partnerja delujeta za odnos, sebe in svoje potrebe pa začasno utišata. Presegata sebe v želji, da bi ugodila ljubljeni osebi. Dlje časa ko sta vodnosu, bolj spoznavata, da sta si različna. Na površje prihajajo občutki ranjenosti, ki imajo korenine v otroštvu. In to je boleče. Kako z bolečino postopamo, je odvisno od preteklih ravnanj in izkušenj, kako smo jo premagovali v otroštvu, od naših »preživetvenih strategij«.

Ko umre romantična ljubezen, se odpre prostor za pot do resnične, zrele ljubezni. Ta pot je boleča, saj jo sestavlja nepriljubljen, razvpit in nevaren boj za moč.

Srečanje z resničnostjo

Ko intenzivnost romantične ljubezni mineva, se zdi, da smo opeharjeni za naše sanje. Vse bolj spoznavamo, da smo si različni, da imamo različne potrebe, želje, da drugače zaznavamo iste dogodke, da je naša resnica drugačna od partnerjeve. Različnosti povzročajo bolečine. Ker nas boli, nismo sposobni empatije z realnostjo partnerja. Prepričani smo, da partner noče zadovoljevati naših potreb, želja.

Kot majhni otroci smo bili brezpogojno sprejeti s strani matere, ki je znala začutiti naše potrebe, jih prebrati in jih zadovoljiti. To je omogočalo preživetje, ugodje. V sebi smo ustvarili sliko, da je to ljubezen.Po tem hrepenimo tudi v odnosu, to smo imeli v romantičnem obdobju in to želimo na vsak način tudi pridobiti nazaj. Za ljubezen smo se pripravljeni boriti z vso močjo in na vse načine.

Dva človeka, ki se imata rada, se tudi najhuje ranita. V intimnem odnosu smo najbolj odprti, predani drug drugemu, zato tudi najbolj ranljivi.

Boj za moč

Kako prepoznamo boj za moč? Takrat, ko si partnerja dopovedujeta, kako drugi nima prav, takrat, ko se povedi začenjajo z besedami: »Ti si…« , ko gre za neskončno dokazovanje o tem, kako je le moj pogled na zadevo tisti pravi. V tej bolečini začnemo iskati vedenja, ki bi prepričala partnerja, ga celo prisilila, da bi se spet vedel tako, da bo lepo. Vželji, da bi dobili nazaj srečo in zadovoljstvo, izbirata partnerja vsa mogoča orožja – prepričevanje, prisilo, jezo. Včasih se zdi kot bi delovali iz prepričanja, da nas bo partner ponovno ljubil enako močno, če ga bomo le dovolj ranili.

Vse dokler delujemo iz teh vzgibov, je naše vedenje nezavedno, povezano z globokimi sledmi, ki so jih v nas pustila ravnanja, prepričanja, predsodki, sive pege naših staršev. Zapiramo se vase, zapiramo poti do partnerja, on/ona se umakne, ker boli, ko vidi odtujevanje. In idila o čudovitem partnerstvu se topi. Krog boja je sklenjen, nastopi ranjenost, bolečina.

Izhodi

En partner je v odnosu bolj nezadovoljen kot drugi. Začne se umikati, išče izhode, da mu ne bi bilo potrebno ostati v bolečem odnosu, da bi ublažil bolečino. Drugi se ob tem počuti zapuščenega, spregledanega, izgubljenega.

Kako prepoznamo izhode? To so tiste dejavnosti, ki jih ne opravljamo skupaj s partnerjem, z družino in nas od nje oddaljujejo. Nekateri izhodi so bolj »sprejemljivi« in jih je v sebi laže opravičiti, npr. ostajanje v službi dlje kot je potrebno, ukvarjanje s hobijem, zatekanje k lažem, neskončno reševanje križank, branje časopisov, pospravljanje pospravljene hiše. Izhodi iz partnerstva, ki še bolj razdiralno vplivajo na odnose so vzporedni partner, zatekanje v zasvojenosti, ločitev, razveza.

Nezavedno partnerstvo

Zaljubljenost in boj za moč sta nezavedni fazi partnerstva. Zelo veliko parov obtiči v fazi boja za moč vse življenje.

Iz beležke: » Z ženo se koljeva že vse življenje. Iščem nekoga, ki bi se preselil k nama. Zdi se mi, da bi, če bi bil prisoten nekdo tretji, bolj pazila na to, kaj si rečeva. Ta tretji, pa bi tudi lahko povedal, kdo od naju ima prav.« Ljudje velikokrat iščejo rešitve v nekom tretjem in v takih spremembah, pri katerih se njim samim ne bi bilo potrebno spremeniti, spremenil naj bi se tisti, ki mu povzroča bolečino, strahove, nelagodje.

Zavedanje o sebi

Kakšna je pot do zavestnega vedenja, ko bomo na življenje pogledali iz stališča odraslega in ne ostali ranjeni otrok? Da bi razumeli svoja vedenja v sedanjosti, se moramo vrniti v zgodnji čas življenja. Spoznati moramo vso prtljago, ki smo jo prinesli s sabo v odnos skupaj z veliko željo, da nam z izbrano osebo uspe ustvariti lepo partnerstvo.

Ta prtljaga vsebuje štiri kovčke: sliko o partnerju, ki temelji na lastnostih naših staršev ali drugih pomembnih ljudeh iz otroštva, otroških ranah in nezadovoljenih potrebah, delih, ki smo jih v procesu socializacije izgubili, zanikali, skrili, ter vedenjih, ki smo jih uporabljali, da bi preživeli.

Podoba o partnerju

To je prvi kovček, o katerem sem že pisala v začetku članka. To je naša predstava o tem, kakšen naj bo partner, katere lastnosti naj ima.

Izgubljeni jaz

V drugem kovčku so sporočila staršev, prepovedi ali dovoljenja, kakšni so otroci lahko. Ta sporočila, ki so jih dobili otroci v obdobju odraščanja, so ponotranjili. Vedli so se v skladu z željami staršev, ker so čutili, da so bili le tako sprejeti in ljubljeni. Del sebe pa so na ta način izgubili.

Iz beležke: » Moj sin ima tako veliko energije! Nenehno je v gibanju, skače, vpije. Zdi se mi, da bom znorela!« V nadaljevanju mama opisuje svoje otroštvo: »Ko sem bila majhna, sem bila tudi sama zelo nemiren otrok. Mama mi je nenehno govorila: Ne skači kot opica!« In tako je ta (danes) mati, svojo živost izgubila, zanikala je svojo potrebo po gibanju. Njen otrok, ki to svojo naravno potrebo izraža, v njej vzbudi stare spomine in nelagodje. Tako kot njena mati ni sprejemala njene živosti, je ona ne more sprejeti pri sinu. Zgodba se je ponovila.

Poleg potrebe po gibanju, delovanju, ima otrok še naravne potrebe po izražanju svojih občutkov (» Ne dotikaj se lulčka! To je grdo!«), po tem, da pove, kaj misli (» Preveč pametnega se delaš! Otroci morajo biti tiho, ko odrasli govorijo!«), izrazi, kaj čuti (»Ne jokaj za vsako figo. V življenju ni dobro biti preveč občutljiv.«)

Vse to prinese v odnos s partnerjem. Praviloma je en partner močnejši na področjih, ki so pri drugem partnerju šibkejša.

Obrambna vedenja

Z vsakim svojim vedenjem želimo doseči zastavljeni cilj. Obrambna vedenja nas ščitijo pred neuspehi, nesprejetostjo, kritiko, slabo samopodobo. Otrok jih uporablja v konfliktni situaciji, vede se kompromisno in tako zniža lastno čustveno napetost.

Ko odrastemo, v odnosu tudi uporabljamo obrambe iz otroštva, ki pa niso več primerne in razdiralno vplivajo na odnos.

Iz beležke: »Mati se je zelo hitro razburila. Takrat je sledila petnajstminutna nevihta z vpitjem, grožnjami, razbijanjem z vrati. Če sem ji hotel kaj povedati, je bilo še huje. In tako sem bil tiho kot miška, dokler ni minilo.«

Iz konfliktne, ogrožujoče situacije se je kot otrok umaknil. In sedaj, v partnerstvu naredi enako. Kadar je žena glasna in vpije, on utihne, se umakne. Vedenje, ki mu je pomagalo preživeti v otroštvu, ni ustrezno v odraslosti. To vedenje onemogoča dialog, partnerja ostajata v vlogah odrasli – otrok.

Nezadovoljene potrebe

To je četrti kovček. Otrok ima v vsakem obdobju določene temeljne potrebe. Če niso zadovoljene, če otrok ni dobil potrditev in dovoljenj, čuti posledice kot odrasel. Otrok do leta in pol potrebuje čustveno varnost, toplino, prisotnost staršev. Če tega ne dobi, razvije strategijo preživetja – ali se izogiba povezanosti, ker oceni, da ni varno, da bo zapuščen ali pa se na partnerja obesi, se ga oklepa, ga nadzira. Obema vedenjema je skupni vzrok strah pred izgubo. V naslednjem obdobju, do treh let, potrebuje možnost, da varno raziskuje. Do petih let išče sebe, svojo identiteto, nato do sedmega leta preverja lastno moč in se veseli nad svojimi dosežki. Sočustvovanje in naklonjenost se oblikujeta do 12. leta, ko začne raziskovati nasprotni spol, išče povezanost.

Kljub temu, da so se starši trudili, otrok ne dobi vedno tistega, kar potrebuje. Takrat s sabo sklene »pogodbe«, ki ga ščitijo in mu omogočajo ohraniti pozitivno samopodobo.

Iskanje pomoči – pot v zadovoljno partnerstvo

In ko v fazi boja spoznamo, da naše največje želje niso izpolnjene, da moramo nekaj narediti, je lahko ena od izbranih poti, da se naučimo, kako bomo na novo ustvarili gnezdo zadovoljstva. Vedno je eden v paru, ki mu ni vseeno, da bi zakon, partnerstvo razpadlo, zato išče poti iz nelagodja – bere članke, knjige, išče pomoč strokovnjaka.

Pari, ki se odločijo za pomoč z Imago partnersko terapijo, na terapevtskih srečanjih ali na delavnicah odkrivajo sebe, spoznavajo, da so izbrali prav partnerja, od katerega pričakujejo tisto, česar ne morejo dobiti. Od nekoga, ki dotika ne mara, želijo dotik (slika iz otroštva: »Vedno sem hrepenela, da bi me oče objel, a tega nikoli ni naredil!«), skupaj preživeti prosti čas od nekoga, ki je deloholik (Iz beležke: »Nikoli nismo popoldnevov in večerov preživeli skupaj, se igrali družabne igre. Oče je dokončeval v službi začeto delo, mama pa se je do onemoglosti ukvarjala s pranjem, čiščenjem kuhanjem. Takrat sem si zaobljubila, da bomo v družini, ki jo bom ustvarila, skupaj preživljali prosti čas!«).

V terapiji pogosto dregnemo v rano, v tisti del, ki se ga najbolj trudijo skriti. Toda ko očistimo, se sprosti tudi velik del energije, ki smo jo prej potrebovali za to, da smo skrili vse, česar nas je bilo sram, kar smo se bali razkriti. Zdi se kot bi se potenciali v nas sprostili. Nekdo je z olajšanjempo težkem razgovoru, rekel: »Bolelo je,a danes se počutim svobodno, ko sem spoznal svoje vzorce vedenja, pogodbe, ki sem jih sklenil s sabo, da sem preživel!«

V partnerski terapiji naredimoprostor za učenje, ustvarimo dovolj varen prostor za mehčanje in rast odnosa. Skupaj z udeleženci spoznavamo načine, kako presegati obrambe in preživetvene strategije, spoznajo in sprejmejo svoje rane in jih skupaj s partnerjem zdravijo v odnosu. Tako oba v paru zaživita iz svojega čistega jedra in njegove energije. Ko razumeta korenine in vzroke vedenj, ne sodita. Cilj terapije je, da na odnos pogledata s perspektive odraslega.

Zavestni razgovor

Zavestni razgovor je orodje, s katerim dosežemo dobro komunikacijo.

V zavestnem razgovoru se naučita partnerja podeliti svoja občutja in razmišljanja, ne poskušata »popraviti« doživljanj drugega.V razgovoru, ki ga poznamo in uporabljamo vse svoje življenje, nam najbolj nagajajo naše lastne misli, ki jih sproži pripoved partnerja. Takoj se postavimo v obrambno držo, iščemo pasti, napade.

V zavestnem razgovoru se čutimo dovolj varni in dobimo izkušnjo, da nas bo potem tudi partner poslušal. To je priložnost za oba, da spoznata, kako drugačen je naš svet od sveta našega partnerja.

Zavestni razgovor sestavljajo trije elementi zrcaljenje, validacija in empatija.

Zrcaljenje

Razgovor, kjer v resnici poslušamo partnerja s takšno pozornostjo, da znamo za njim ponoviti njegove besede skoraj dobesedno, se imenuje zrcaljenje.

Pri zrcaljenju partner, ki je poslušal, natančno povzame besede, ki jih je povedal njegov partner. Pripoved posluša v tišini, ne prekinja partnerja, takrat mu je z vsem srcem predan in takrat pusti svoj način doživljanja v ozadju, da bi lahko vso pozornost usmeril v partnerjev doživljajski svet.

Validacija

V nadaljevanju pogovora partner, ki je prej poslušal, potrdi veljavnost (validira) povedanega in izrazi razumevanje notranjega sveta svojega partnerja. V njegovem stališču uvidi smisel zanj in sprejema njegovo vrednost (čeprav ni nujno, da se z njim strinja).

Empatija

In na koncu si empatično predstavlja, kako se je partner počutil, kakšne občutke je imel v določeni situaciji. Svojo predstavo in občutke za trenutek zadrži v sebi. Počutje, občutki enega partnerja se praviloma razlikujejo od občutkov drugega partnerja.

Ko prvi partner zaključi s pripovedjo, je na vrsti drugi partner. In razgovor se obrne.

Terapija ali delavnice

Individualna partnerska terapija je smiselna pri parih, ki so v hudi fazi boja za moč. Za tiste pare pa, ki z večjimi ali manjšimi poškodbami odnosa ustalili ozračje v družini, s katerim niso zadovoljni, so idealne izobraževalno izkustvene delavnice, kjer odpiramo vsa področja življenja partnerstva in družine

Partnerja skupaj ustvarita vizijo, kakšen odnos si želita. Vizija je podroben načrt, ki vključuje vsa področja družinskega življenja: število otrok, odnosi med starši in otroki, aktivnosti, zabavo. Pomembne so želje vsakega posameznika, pa tudi vedenja, ki jih bodo pripeljala do cilja. Vizija je živ organizem, ki ga vsak trenutek lahko dopolnimo, opustimo določene točke. Vizijo napišejo na velik papir in jo obesijo v spalnici.

Iz beležke: » Vizija ima neverjetno moč. Zdi se kot svetilnik. Ko nekoliko zaidemo s poti, nam spet pokaže pravo smer. Že samo to, da jo vsak dan vidim, me opomni na to, kaj je pomembno.«.

Pogovorita se, kaj ju razveseljuje, kakšne želje imata, v čem uživata, kako se želita zabavati, kakšno spolnost si želita, kako se veselita, smejita, katere ustvarjalne aktivnosti želita oživiti.

Zavestno partnerstvo

Za par, ki pride v fazo zavestnega partnerstva, resnične ljubezni, ni konec nenehnega učenja. Zavestno partnerstvo ne pomeni, da nikoli več ne bosta imela frustracij, da ne bo treba usklajevati vsakdana. Tisto, kar boboljše je, da imata znanja, orodja, zavezanost k partnerstvu in resnično pripadnost drug drugemu, zato se bosta znala s težavami soočiti, jih preko zavestnega razgovora ubesediti in razrešiti.

V.M., Imago terapevtka