Kaj je Imago partnerska terapija? (članek Mete in Rudija Tavčar)

Imago partnerska terapija – nova pot k ljubezni!
Rudi Tavčar, Imago partnerski terapevt, WSP, dipl. psih., MBA
Meta Tavčar, Imago partnerski terapevt, WSP, Supervizorka

Povzetek:

Partnerska zveza je pot od otroštva k pravi odraslosti. V fazi romantične zaljubljenosti nam izpolnitev naših potreb predstavlja partner. Ko zaljubljenost mine poskušamo partnerja spremeniti, da bo tak, kot ga želimo mi. Mnogi pari ostajajo v tej fazi boja doživljenjsko oz se ločijo. Ob vztrajanju v taki zvezi lahko najdejo množico izhodov od afer, alkohola, dela, pretiranega ukvarjanja z družino in hobiji. Imago partnerska terapija uči, da v zvezo prinesemo naše nezadovoljene potrebe iz otroštva, dele samega sebe, smo jih v procesu »dobre vzgoje« izgubili, preživetvene strategije, ki smo se jih v otroštvu naučili ter Imago. Imago je podoba, sestavljena iz najpomembnejših lastnosti in dogodkov, ki smo jih doživeli z našimi starši in drugimi pomembnimi skrbniki iz otroštva. Naše nezavedno na osnovi Imaga izbira partnerja, ki nas v odnosu ponovno spravlja v situacije, ki prebujajo v nas otroške rane. Če se tega ne zavedamo ob tem praviloma reagiramo kot otroci, na način, kot smo se ga naučili in prepustimo »starim možganom« da nas vodijo. Z orodji kot so zavestni partnerski dialog, dialog otrok – starš, rekonstrukcija frustracije, obnavljanje romantike in postavljanje partnerske vizije v Imago partnerski terapiji terapevt pomaga partnerjema, da drug drugega razumeta, da se vzpostavi med njima empatija in da konstruktivno zgradita odnos na novih temeljih. Tako zveza preraste v zavestno partnerstvo dveh odraslih oseb, ki znata z namenskimi vedenji ponovno vzpostaviti živost v odnosu.

Ključne besede:

Imago, partnerska terapija, odnosi, ljubezen, zaljubljenost, spolnost, reševanje konfliktov, komunikacija, ločitev

Rudi Tavčar, dipl. univ. psiholog, MBA, Imago partnerski terapevt, Workshop Presenter
Je soustanovitelj zavoda Mirabi in podjetja GfK Gral- Iteo. Ukvarja s pripravo parov na zakon, vodi delavnice za pare in posameznike ter delavnice s področja poslovnih pogajanj in za izboljšanje komunikacije v podjetjih. Je soavtor knjige Poslovna pogajanja (GV Založba 1993, 1995)

Meta Tavčar, Imago partnerska terapevtka, Workshop Presenter, Imago Supervizor, učiteljica zdravstvene vzgoje, Je soustanoviteljica in direktorica zavoda Mirabi. Ukvarja se partnerskim svetovanjem in vodi delavnice za pare in posameznike.

Imago partnerska terapija – nova pot k ljubezni!

Eno izmed izhodišč Imago partnerske terapije pravi, da se ne zaljubimo v ljubljeno osebo temveč v podobo, ki jo nosimo v svoji glavi. Imago (latinsko slika ali podoba) sam po sebi ni teoretska smer, ki bi se trudila radikalno spreminjati dosedanje teorije v partnerskem svetovanju. Je konglomerat različnih terapevtskih šol z dodatkom spoznanj o proučevanju možganov ter različnih duhovnih smeri. Avtor, Dr. Harville Hendrix, je izhodišča jemal v analitskih psihoterapevtskih modalitetah, v Imago partnerski terapiji (PT) se pojavlja mnogo elementov Transakcijske analize in Geštalt terapije, predvsem v tistem delu, ko klient in terapevt raziskujeta razloge za sedanjo situacijo. Vendar Imago PT ne ostaja na razlagah in razumevanju, temveč preko empatije in zavedanja spreminja vedenje. Tu terapevt črpa in se poslužuje tehnik razvitih v smereh vedenjske psihologije in predvsem Glasserjeve Teorije izbire.

1. Partnerska zveza kot potovanje

Imago partnerska terapija gradi na novi paradigmi partnerske zveze. Namen partnerske zveze je, da v njej presežemo vzorce iz otroštva, jih razumemo, opustimo in odrastemo. S tem prevzamemo odgovornost za svoja čustva. Spoznamo, da boleče otroštvo ni opravičilo da svoje življenje ne živimo v polnosti ampak odskočna deska za razumevanje in preobrazbo sebe in partnerja. Kot odrasla posameznika se dva v partnerski zvezi odločita za skupno pot duhovnega razvoja. V tem potovanju partnerja prehodita pot od nezavednega v zavedni zakon.

1.1. Nezavedni zakon

V nezavednem zakonu se ne zavedamo, kje so razlogi za naše občutke in kaj nam povzroča frustracije. Delimo ga na romantično fazo in na fazo boja za moč.

1.1.1. Romantična faza

Imago PT gleda na zvezo kot na potovanje, ki se začne z zaljubljenostjo oz. romantično fazo. Zaljubljenost je v veliki meri fiziološki pojav. V času zaljubljenosti možgani proizvajajo hormone, ki so telesu lastni morfini. Nad ljubljeno osebo smo navdušeni, imamo vso potrebno energijo, ki je rabimo za osvajanje, spolni nagon je takrat mnogo bolj aktiven… V tem stanju, ko hormoni igrajo največjo vlogo smo s partnerjem fazi simbioze.
Jana je na razgovoru opisovala svojo zaljubljenost: »V Klemena sem se zaljubila, ker se mi je zdel tako pameten, malo skrivnosten in na vsa vprašanja je imel odgovore. Imel je vse, kar je meni manjkalo. Ob njem sem se počutila tako popolno. Imel je vse, česar jaz nisem imela. Samo on me je lahko naredil srečno …« Takrat se povrnemo na nek način v stanje majhnega otroka, ko mati (oz nek skrbnik) poskrbi za zadovoljitev naših potreb. Seveda pa se naše telo pri proizvajanju teh »zaljubljenih« snovi utrudi in takrat preidemo v fazo boja za moč.

1.1.2. Boj za moč

V tej fazi partnerja spoznata, da je »oni drugi« drugačen kot si je mislil. »On ni več idealen, Prepameten je in vedno vse ve. Prav na živce mi gre. Potem se pa še dela skrivnostnega, v resnici pa se neprestano umika. Želim, da bi bil tak, kot je bil včasih.«
Partnerja v tej fazi želimo spremeniti, da bi bil tak kot smo ga videli včasih. Želimo se povrniti nazaj v stanje simbioze, ko bo zopet nekdo drug poskrbel za nas. Žal pa je to nemogoče. Tako takrat tako kot otroci začnemo »jokati«. Otroci jokajo, ko jim manjka hrane, bližine, toplote. Takrat pride mama in kot oseba od zunaj ustreže njihovim potrebam. Takrat smo se naučili, da z jokom lahko prisilimo neko osebo, da ustreže našim potrebam. Sedaj zopet jokamo tako, da kritiziramo, smo neprijazni, se jezimo… vse to z namenom, da bi bil partner bolj prijazen z nami, da bi kot oseba od zunaj ustregel našim potrebam.
Jana pravi, da Klemen vedno zamuja in se ne drži dogovorov. Zato mu očita, da je zaradi njega jezna, da ga neprestano čaka. Pravi, da če bi se on spremenil in bil točen in zanesljiv, potem bi bila ona v njuni zvezi veliko bolj zadovoljna. S kritiziranjem in očitki ga želi prisiliti, da bi poskrbel za njene potrebe po bližini in sprejetosti. Posledica tega pa je, da bolj kot Jana kritizira, kasneje prihaja Klemen domov oz bolj se ji umika.
Tako večina parov preživi svoje življenje v bolj ali manj intenzivni fazi boja. V tej fazi občutek povezanosti in živosti izgine. To povzroči veliko bolečino in občutek osamljenosti. Pari večkrat povedo, da ne čutijo nič več drug do drugega in to razumejo kot da se nimajo več radi. Potreba po povezanosti in občutku živosti je temeljna človeška potreba. Ker je ne moremo zadovoljiti v partnerskem odnosu, jo skušamo zadovoljiti v drugih odnosih. V Imago PT to imenujemo izhodi.

Izhodi so potrebni, da ohranimo sebe, ker ne najdemo druge poti, da bi se počutili žive in povezane. Tako pari v tem času najdejo nove da lahko tešijo svoje potrebe po sprejetosti, moči, svobodi in kreativnosti. S tem odtegnejo nujno potrebno energijo za ohranjanje partnerskega odnosa ven iz odnosa. Nekateri pari izberejo tudi dokončne izhode iz odnosa kot so umor, samomor ali ločitev. Ti zvezo pač uničijo. Odnosi, ki ravno tako katastrofalno ranijo odnos so odvisnosti, norost in varanje. V Imago PT je nujno najprej zapreti te izhode. Šele nato lahko iščemo in popravljamo ostale izhode.

Slika 1: Izhodi iz odnosa

Ostali izhodi, ki na prvi pogled ne ogrožajo odnosa, so lahko zelo različni. Namenski izhod je vedenje, s katerim se zavestno izognemo vpletenosti v odnos s partnerjem, ki bi omogočila intimnost ali osebno rast obeh. Vse to počnemo, da bi se izognili bolečini spoznanja, kako osamljeni smo v odnosu s partnerjem. Tina se v zvezi že nekaj časa ne počuti sprejeto in razumljeno. Na terapiji prizna možu Nacetu, da zvečer raje eno uro dlje otrokom bere pravljice in namenoma ostaja dlje v kopalnici. Tako je prepričana, da on v tem času že spi. Tako uspešno izogiba njegovi bližini, ki jo duši.
Nenamenski izhod je vedenje ali aktivnost, v kateri uživamo ali pa je v določenem obdobju potrebne ni pa motiv te aktivnosti bežanje iz odnosa. Vendar je končna posledica zmanjšana vpletenost v odnos in s tem zmanjšana intimnost. Poti bežanja pa je zelo veliko. To so npr. razna pretiravanja, delo v službi pozno v noč, pretirano ukvarjanje z otroki, pospravljanje, študij, »surfanje« po Internetu ali »buljenje« v TV… O takem nenamenskem izhodu sta Matija in Ana povedala: »Rada se imava in lepo nama je drug z drugim. Že drugo leto teče, kar zidava hišo in Matija vse popoldneve in vikende preživi na gradbišču. Opažava, da je gradnja hiše načela najin odnos zato sva se odločila, da nedelje preživiva skupaj namesto, da bi bil Matija na hiši. Zavedava se, da če tega na bova naredila, se bova v hišo vselila kot dva tujca.«

1.2. Zavestni zakon/zveza

Tisti ki se ločijo in ne ugotovijo zakaj so se ločili, običajno naletijo na partnerja, ki je zelo podoben prejšnjemu. Kmalu zaidejo v podobno fazo boja tudi z njim in ponavljajo svoje faze nezavednega zakona oz. zveze. Nekateri pa se k sreči zavedo, da pač ne želijo preživeti življenja na tak način obenem pa vedo, da ljubijo tega človek, s katerim so in želijo z njim preživeti preostanek svojega življenja. In tu nastopi faza zavedanja, da nismo eno s partnerjem, da nihče drug ne bo poskrbel za nas in da moramo sami vzeti vajeti v svoje roke. Ključna v tem trenutku je odločitev za vztrajanje v zvezi. Če si ne damo zaveze, da bomo vztrajali drug z drugem v vseh težavah, skoraj ni mogoče zbrati potrebne energije za to, da presežemo ločenost. Pot pelje preko mnogih strahov. V procesu spoznavanja partnerja predvsem pa spoznavanja lastnih senčnih plati se srečamo z odpori in bolečinami. Proces ni kratek in zahteva mnogo izobraževanja pa tudi sprememb vedenja. Obenem pa začenjamo postajati radovedni in zanimanje, kaj se dogaja v nas in našem partnerju raste. Z artikulacijo želja obeh partnerjev si počasi oblikujeta vizijo, cilj, kam želita priti. Obenem pa se z novimi vedenji in obuditvijo ljubečih vedenj, ki sta jih nekoč že dajala drug drugemu, postopoma zopet prebudi romantika. Partnerja prevzameta lastništvo nad lasnimi frustracijami. Naučita se izražati jezo na način, ki ne rani partnerja in ne ruši odnosa in sčasoma frustracije niso več tako močne in občutke strahu, jeze, zapuščenosti, ki še pridejo, lažje razumemo. Počasi zopet pride ljubezen, ki pa je zavestna in izhaja razumevanja, empatije in iz namenskih vedenj. Partnerja se tako odpravljata na pot, ki ne vodi sam v brezpogojno sprejemanje drug drugega, temveč je tudi pot skupne duhovne rasti. Par tako preseže fazo ločenosti in se zaveda, da smo vsi eno (Slika 2)

Slika 2: Stopnje zavestnega zakona

Primarna zavest Zavedanje ločenosti Zavedanje enosti
Ohranitev sebe in vrste Srečanje z drugim Preseganje ločenosti Samouresničitev
ROMANTIČNA LJUBEZEN

Eros
Privlačnost
Privrženost
Upanje
Iluzija
Izbiranje
Strast BOJ ZA OBLAST

Izguba iluzije
Frustracije
Strah
Prepričevanje in prisila
Pričakovanja
Jeza
Zavedanje situacije
OBVEZA

Odločitev za vztrajanje v zvezi
Strah
Odpor
Tveganje
Cilji ZNANJE

Diagnoza
Informacije
Možnosti
Odločitve
Bolečina
Radovednost
Samospoznavanje
Spoznavanje partnerja SPREMEMBA

Brezpogojna ljubezen
Ponovno vzpostavljanje vizije
Ponovna obuditev romantike
Preoblikovanje zakona
Razrešitev jeze
Vzpostavitev nove podobe
PREBUJENJE

Zavedanje
Prebujenje
Strah
Iskanje smeri

Videnje potovanja

Srečanje s senco RESNIČNA LJUBEZEN

Pripadnost
Vrednotenje brez želja
Brezpogojno dajanje
Videnje brez predhodne slike
Povezovanje brez pričakovanj
Duhovna bližina
Povezovanje brez obrambnih reakcij
Empatična komunikacija
Veselje
Polnost življenja
REAGIRANJE NA DRAŽLJAJE NAMERNA – ZAVESTNA POVRATNA REAKCIJA SPONTANA LJUBEČA NIHANJA
Nezavedni zakon/zveza Zavestni zakon/zveza

2. Kaj prinesemo iz otroštva

Imago PT uči, da vsi pridemo v odnos z zgodovino, ki nas opredeljuje. Ta zgodovina je sestavljena iz štirih področij: nezadovoljene potrebe iz otroštva, izgubljeni deli sebe, preživetvene strategije in Imago. Vsa ta zgodovina je osnova za izbor partnerja ter seveda za frustracije, ki jih doživljamo z njim.

2.1. Nezadovoljene potrebe iz otroštva

Vsak od nas je bil v različnih obdobjih svojega življenja na tak ali drugačen način ranjen. Še tako ljubeči starši so kljub svojemu dobronamernemu ravnanju povzročili, da smo se včasih počutili osamljene, nerazumljene, omejene v naši svobodi ali kreativnosti, prisiljene v nekaj, kar nam je povzročalo bolečino ali strah… Skratka, v odnos smo prišli z ranami, ki so se zapisale v našo podzavest in občutki, ki smo jih občutili kot otroci se nam pojavljajo ob ravnanju našega partnerja. Vsak si zna predstavljati situacijo, ko pokličemo partnerja na mobilni telefon, le ta pa prekine klic ker je na sestanku. Če se takrat v nas pojavijo občutki manjvrednosti, zavrnitve ali jeze je prav verjetno, da smo bili kot otroci mnogokrat zapostavljeni ali odrinjeni s strani nam pomembnih skrbnikov. In tako nič hudega slutečega partnerja, ki pride iz službe, čaka kup očitkov ali jeza »majhnega otroka«, ki se je ponovno srečal z bolečo situacijo iz otroštva.

V vsekam obdobju razvoja se razvijajo različne sposobnosti, ki so pomembne za preživetje. V tem obdobju je odgovornost staršev, da dajo otroku ustrezne potrditve in dovoljenja. Ne glede na to, kako dobri, ljubeči in skrbi so bili starši, so s svojim ravnanjem hote oz. nehote povzročili, da otrok ni vedno dobil tega, kar je potreboval. S tem so se v otrokovem razvoju naredile rane, ustvarile nezadovoljene potrebe in hrepenenja. V teh obdobjih otrok razvije različne preživetvene strategije. V teh obdobjih nastanejo tudi prepričanja ali »pogodbe« o sebi in drugih. Sklenili smo jih sami s seboj zato, da smo ohranili pozitivno samopodobo in izbrali vedenja, ki so nas ščitila pred ranami. (Slika 3)

Slika 3: Psihološko potovanje – faze otrokovega razvoja

Faza razvoja starost Kaj se razvija Kaj se pričakuje od staršev Komplementarne preživetvene strategije
Navezanost 0-18 mesecev Čustvena varnost (povezanost s starši) Konstanto čustveno topli Se oklepa
Se izogiba

Raziskovanje 18 m – 3 leta Razločevanje od drugih in zdrava radovednost (raziskujem zunanji svet) Spodbuda raziskovanja in pretehtana zaščita Preganjalec
Oddaljen in hladen
Identiteta 3 – 5 let Sigurnost vase (to sem jaz) Zrcaljenje Raztreščen
Kontrolor
Kompetentnost 5 – 7 let Občutek lastne moči in dosežka (jaz to zmorem) Spodbuda Manipulator
Tekmovalec
Skrb 7 – 12 let Skrb za druge (sočustvovanje in naklonjenost) Spodbujanje druženja z vrstniki Samotar
Skrbnik za druge
Intimnost 12 – 19 let Spolnost in zmožnost ljubiti (povezanost z nasprotnim spolom) Dovoljenje do lastnega intimnega sveta in za druženje z nasprotnim spolom Upornik
Se prilagaja
Prispevek skupnosti 20 + Odgovornost do lastnih enkratnih darov (povezanost s seboj in skupnostjo)

Po Imago PT smo vsi doživljali določene traume oz. smo bili ranjeni vsaj v eni od razvojnih faz, lahko pa tudi v večih. V svojo bližino nezavedno pritegnemo takega partnerja, ki je bil ranjen v isti razvojni fazi kot mi, samo razvil je komplementarno preživetveno strategijo.

2.2. Izgubljeni deli sebe

V Imagu PT gledamo na človeka kot na bitje z dušo, ki se lahko izrazi skozi štiri prizme osebnosti: čustveno, mišljenjsko, aktivnosti in telesnih občutkov. V dobi odraščanja smo dobili spodbude za izražanje samega sebe skozi določne prizme osebnosti, skozi druge pa ne. Ker smo želeli biti sprejeti smo določene izraze samega sebe oddvojili od sebe in jih na tej poti socializacije izgubili. Začeli smo verjetni, da smo oseba, ki ni pametna, ki je nerodna, ki ne čustvuje… Če bi nas kdo prosil, da pokažemo sami sebe skozi intelekt ali čustva ali telesno aktivnost, bi se sami sebi zdeli bleferji ali nerode. Zato največkrat uporabimo izgovor, da nismo taki oz da za to nimamo talenta.

Potrebno je vedeti, da imamo potencial za skladen razvoj na področju duhovnosti, čustev, mišljenja, doživljanja telesnih občutkov in zadovoljstev in uresničevanja telesnih in gibalnih aktivnosti. Preko spodbud ali omejitev, ki so nam jih dajali skrbniki in institucije smo ves ta svoj razvojni potencial razvili bolj ali manj celovito in enakomerno. Pozitivna sporočila, kot so: » Dobro je, da si to, kar si. Pametno razmišljaš! Poskusi še to! Saj zmoreš. Ali si žalosten, ko jokaš? …« nas utrjujejo v prepričanju, da smo vredni in nas na posameznih področjih spodbujamo, da preizkušamo in razvijamo svoje sposobnosti in raziskujemo sebe in svet. Negativna sporočila, kot so: » Bolje bi mi bilo, če te ne bi rodila. Kakšen štor si! Tvoja sestra je pa pametnejša kot si ti. Ne dotikaj se tam spodaj! Fantki ne jokajo….« pa povzročijo, da dela svojega potenciala nikoli ne razvijemo. Tako pridemo v svet odraslosti nekako displastični, nekje preveč spodbujani in hipertrofirani, drugje pa podhranjeni in nerazviti. Kot da bi določene dele sebe izgubili. In ravno ti deli, ki smo jih nekje v svojem otroštvi izgubili, nas pa pri partnerju mnogokrat najbolj privlačijo. Kar pa je najbolj zanimivo je, da se ob tem, ko se v procesu spremembe vedenja, stegujemo ravno v te pozabljene ali nerazvite dele. S tem, ko spreminjamo svoje vedenje »zaradi nje ali njega« krepimo naše nerazvite »mišice« in tako postajamo dejansko sami bolj celovite osebnosti. Z empatijo, ki jo razvijemo v zavestnem partnerskem dialogu, spoznavamo ne samo partnerkin, temveč tudi svoj čustveni svet, drugi s podajanjem v svet spolnosti odkrivajo, da je njihovo lastno telo lepo in vredno užitka …

Slika 4: Nekatera sporočila, ki okrnijo različne dele naše osebnosti.

2.3. Preživetvene strategije

Da otrok preživi in ohrani kolikor toliko ustrezno samopodobo razvije v različni faz različne preživetvene strategije, ki so odvisne od ravnanja staršev pa tudi od strukture otrokove osebnosti. To je tretja stvar, ki smo jo prinesli iz otroštva. Laganje, zanikanje, racionalizacije, potiskanje, projekcije,… in drugi obrambni mehanizmi so nam sicer pomagali, da smo kot otroci ohranili dobro podobo o samem sebi oz da smo se ubranili pred nasiljem okolice ipd… skratka so nam pomagali preživeti. Toda če kot odrasli te mehanizme v frustracijski situaciji še vedno uporabljamo, nam to ne pomaga rešiti problema, ki ima vzroke v sedanjosti. Tako je nujno spoznati svoje obrambne strategije, ki smo se jih naučili v otroštvu in spremeniti vedenje v frustraciji.

2.4. Imago

Četrta stvar, ki smo jo prinesli iz otroštva je Imago. Imago je podoba, ki se je v nas oblikovala iz sličic, lastnosti, vrednot in dogodkov z našimi pomembnimi skrbniki iz otroštva. Še bolj kot dobre lastnosti so se nam vtisnile njihove slabe lastnosti in vedenja, ki so nam povzročala nelagodje in bolečine. Naše nezavedno si oblikuje Imago – sliko idealnega partnerja. Tako naše nezavedno poišče nekoga, ki je zmes staršev, babice, strica, vzgojiteljice… , nekoga, ki nas bo ponovno postavil v situacije, kjer bomo ranjeni z upanjem, da nas bo tokrat naš skrbnik zaščitil in potolažil. Žal se to spontano ne zgodi, saj tako kot mi, tudi naš partner prihaja v zvezo z vso to prtljago ran, izgubljenih delov in preživetvenih strategij.

Primer: Jože in Vera in »varanje« z elektronsko pošto

Ko Jože pride domov ga Vera že zelo čaka in se ga veseli. Pričakuje, da jo bo pozdravil in objel. Jože pa takoj, ko pride domov, sede za računalnik in pregleda elektronsko pošto. Vera je vsakič razočarana. Počuti se kot zadnje kolo, nepomembna in prezrta. Zato se pogosto spreta. Ona ga kritizira in mu govori, da je nima rad vendar mu ne pove, kaj od njega pričakuje. Smatra, da je samo po sebi umevno, da jo poljubi in objame ko pride domov. Postane agresivna in potem vsakič porabita vsaj uro, da se situacija umiri ali pa je večer pokvarjen. Česar se Vera globoko v sebi boji in jo je strah, je, da je za Jožeta nepomembna in da jo bo kar prezrl in pozabil. Ta situacijo jo spominja na čase ko je bila še majhna punčka. Doma so imeli obrt in kadar je prišel oče domov nikoli ni imel zanjo zares časa. Vedno so bili telefoni in stranke bolj pomembni kot ona. Ob njem se je počutila kot da je ni in kot da očetu zanjo pravzaprav ni mar. Vsakič sproti se je veselila njegovega prihoda in vsakič sproti je bila neskončno razočarana. Njegovo pozornost je dobila samo kadar je bilo z njo v šoli kaj narobe ali kadar sta se z mamo sporekli in jo je zatožila očetu. Seveda se je oče takrat nanjo jezil ali jo celo tepel. Vendar je bil takrat smo z njo, čeprav jo je bolelo. Kar si je v resnici želela je, da bi jo oče objel in ji rekel: »Ti si moja ljubica! Vesel sem, da sem s teboj.«

Nezavedno prepričanje, ki ga je takrat razvila je bilo: »Če želim vsaj malo pozornosti, moram biti zoprna ali narediti kakšno neumnost.« S tem nezavednim prepričanjem, da mora biti zoprna, lahko dobi tako pozornost od Jožeta kot jo je vajena iz otroštva – bolečo pozornost, ki se rodi skozi prepir. Istočasno so ji starši ves čas očitali, da je neznosna in nikoli ne premisli kar naredi.

Stiska, ki jo Jože ob tem doživlja pa je stalno Verino kritiziranje, da nič ne naredi prav in da ga takoj hoče samo za sebe, še preden si sploh oddahne od dela. Ob tem se počuti zalezovanega in stalno z občutkom krivde. Zato se najraje kar umakne. To, da se usede za računalnik in pregleduje elektronsko pošto mu pomeni, da si pridobi nekaj časa pred njenimi zahtevami. Česar ga je nezavedno strah je, da ga bodo njene zahteve popolnoma pogoltnile in da v njunem življenju ne bo nobenega prostora zanj. Misli, da karkoli naredi, ji tako ali tako ne more ugoditi. V bistvu ga je strah, da tak kot je, zanjo ni zadosti dober. Vse to ga spominja na čase, ko je bil še otrok. Njegov oče mu nikoli ni jasno povedal, kaj od njega želi, le kritiziral je vse, kar je naredil. Nikoli ni bil z njimi zadovoljen. Mama pa ga je neprestano zalezovala in kontrolirala kaj počne. Še v svoji sobi ni imel miru. »Kaj delaš, kaj razmišljaš, s kom si bil…?« so bila stalna vprašanja. Odgovori je niso nikdar zadovoljili. Vedno je vedela povedati, kako bi bilo še bolje drugače. Da bi ubežal materini kontroli in očetovi kritiki je sklenil, da bo skušal biti čim bolj neopazen. Najbolj skrit je bil na treningih iz košarke, doma pa kadar je bral. Sklenil je: »Čim bolj sem stran, več miru in svobode bom imel.« Kar si je v resnici želel in potreboval od očeta so bila bolj jasna sporočila, kaj od njega pričakuje. Od matere pa je želel več svobode in zaupanja.

3. Vloga terapevta

Imago PT pa je uporablja pri delu s pari kar nekaj novosti. Terapevt pravzaprav ni terapevt. Terapevt je predvsem olajševalec ali pospeševalec [facilitator], nekdo, ki omogoča in olajša komunikacijo med partnerjema in učitelj, ki usposobi par, da postaneta »terapevta« drug drugemu. Rane smo dobili v odnosih in samo v odnosih se lahko te rane zacelijo. Zato Imago PT največkrat dela pretežno s pari in manj s posamezniki. Imago PT tudi ne gradi samo na uvidu in razumevanju pa tudi pogojevane ni zadosti za spremembo nekega vedenja, ki ima razloge v ranah, ki smo jih dobili v otroštvu in sedaj delajo zmedo v naših partnerskih odnosih. Trajna sprememba takega vedenja se lahko zgodi samo na osnovi partnerjevega razumevanja in empatije. Čustva so tista, ki na koncu ustvarijo pogoje za spremembo. Imago PT ne razrešuje konfliktov med partnerjema. Imago PT omogoči razumevanje razlogov, ki nas privedejo do konfliktov in nas nauči spremeniti vedenje, ki bo imelo za rezultat dobro partnersko zvezo.

Terapevt uporablja pri tem več orodij: zavestni partnerski dialog, dialog otrok – starš, rekonstrukcijo frustracije, obnavljanje romantike in postavljanje vizije. Kar je zelo pomembno je, da terapevt v procesu terapije nauči par, da sam uporablja ta orodja.

3.1. Zavestni partnerski dialog (ZPD)

Že v običajnem pogovoru se mnogo informacij, ki nam jih nekdo pove, izgubi. Zaradi različnih razlogov marsikaj preslišimo, nekaj nas zanima, tega ne razumemo… Poleg tega v komunikaciji nastajajo še informacijski šumi, ki izvirajo največkrat iz naših izkušenj, stališč, predsodkov, čustev ipd… Tako seveda tako mnogo tega, kar nam je sogovornik želel povedati preprosto ne sprejmemo vase oz sprejmemo v drugačni obliki, kot nam jo je želel sogovornik podati. Če pa smo čustveno vznemirjeni, npr. ker nas je partner obdolžil, da smo nekaj (po njegovem) naredili narobe pa je pretok informacij še slabši. Takrat bomo že med tem, ko nam partner nekaj strastno želi dopovedati, iskali izgovore ali pa nove očitke in argumenta, s katerimi bomo dokazali, da partner nima prav oz, da je on ravno tak, če ne še slabši, kot pa jaz. Taka komunikacija ne da možnosti za razumevanje, kaj šele za empatijo in spremembo vedenja.

3.1.1. Zrcaljenje

Terapevt mora par najprej naučiti tega načina pogovora. Osnova ZPD je zrcaljenje, kjer mora »sprejemnik« skoraj dobesedno ponavljati to, kar mu je »oddajnik« povedal. To sicer izgleda (in tudi je) prisiljeno in umetno toda to prisili poslušalca, da se zares osredotoči na govorčeve besede in pusti svoje monologe v ozadju. Poleg tega pa s tem tudi govorec sliši, kar je sam povedal. Tako se šele takrat lahko slišimo kakšne žaljivke ali neumnosti prihajajo iz naših ust, ko smo na partnerja jezni ter čemu dajemo pomembnost.

3.1.2. Validacija

Drugi del ZPD se imenuje validacija. Partnerju s tem, ko mu povemo, da ga razumemo, potrdimo, da ima to, kar govori z njegovega stališča smisel, da sprejemamo njegovo vrednost. S tem priznamo, da je na situacijo možnih več pogledov in da je možnih več resnic. Razumevanje še ne pomeni strinjanje – pomeni pa priznavanje drugačnosti. Validacija je korak, s katerim par stopi ven iz simbioze.

3.1.3. Empatija

Tretji del ZPD je empatija. Empatija je sposobnost predstavljanja, kako bi se partner lahko počutil, kadar govori in doživlja situacijo o kateri je govoril. Je sposobnost predstavljanja njegovih občutkov o dani situaciji. In ti se razlikujejo od občutkov, ki bi jih poslušalec imel v isti situaciji. Empatija povzroči, da se par zopet tudi čustveno zbliža. In potem pride varnost in s tem tudi odprtost za drugačnost in za spremembe.

3.2. Dialog »Starš – Otrok«

Dialog »Starš – Otrok« je tehnika, ki temelji na ZPD in igranju vlog. Eden od partnerjev vstopi v vlogo starša oz pomembnega skrbnika iz otroštva drugega partnerja, drugi partner pa se preseli v otroška leta. Na ta način »otrok« podoživi najhujše travme, ki jih je doživel v otroštvu in jih umesti na pravo mesto. Obenem pa »starš« tako lažje razume »otroka« v partnerju in postane sočuten in empatičen do partnerja. Ob tem se izkaže, da v partnerski zvezi niso partnerjeva vedenja sama po sebi tista, ki vzbudijo v drugem partnerju negativne občutke, temveč so ta vedenja le sprožilec. Partnerjeva vedenja nas nezavedno spomnijo na situacijo iz otroštva, ko smo bili zapuščeni, neupoštevani, nerazumljeni ali celo zlorabljeni in v trenutku se pojavijo tudi občutki, ki smo jih doživljali kot otroci. Pojavi se strah, jeza, žalost… in iz tega izhajajoče obrambe reakcije. V takem vodenem dialogu pridejo na dan mnogi pozabljeni spomini in dogodki. »Otrok« seveda to spremlja vzporedno tudi kot »kompetentni odrasli« in s tem tudi sam sebe lažje razume. Razumevanje in empatija, ki se ob tem zgodi pri partnerju »staršu« pa da le temu novo energijo, da da drugemu tisto, kar kot otrok ni dobil in spremeni tisto vedenje, ki povzroča negativne občutke v drugem partnerju. Na ta način lahko partnerja razčlenita frustracije, ki se dogajajo v njunem odnosu, spoznata česa se bojita in kakšne so njuna najgloblja hrepenenja.

3.3. Rekonstrukcija frustracije

Frustracija pomeni v Imago partnerski terapiji vrata k spoznavanju. Tako partnerja v procesu terapije identificirata tista vedenja, ki jim največkrat povzročajo frustracije. S pomočjo terapevta razgradita frustracije na tak način, da frustrirani partner lahko identificira kje ima vzroke tisti najgloblji strah, ki ga partnerjevo vedenje vzbudi. Ugotovi tudi katera je tista največja želja, ki ni bila zadovoljena in stoji za tem strahom. Tako se partnerja naučita spoznavati razloge za frustracije in postopoma prevzemati lastništvo nad lastnimi frustracijami. Če je 90% razlogov za frustracijo v neizpolnjenih željah in strahovih frustriranega partnerja pa je še vedno 10% razlogov za frustracijo v vedenju drugega (frustrirajočega) partnerja. Tako sprememba vedenja tudi za frustrirajočega partnerja pomeni raztegovanje [streching], kjer se pomakne preko meja dosedanjega vedenja in s tem odkrije možnost za lastno rast v izgubljene oz nerazvite dele samega sebe. Tako pomeni delo za partnerja pravzaprav ponovno vzpostavljanje lastne celosti.

Nadaljevanje primera: Izziv za Verino in Jožetovo rast in razvoj

Verina frustracija je, da je Jože ne poljubi ko pride domov ampak najprej prebere elektronsko pošto. 90% Verine frustracije so njene nepotešene potrebe ko je bila s strani očete prezrta in se je počutila nepomembno. Kar si je želela in potrebovala je bila ljubezniva pozornost. Še vedno pa je tu 10%, ki jih predstavlja Jožetovo vedenje. To je njegov izgubljeni del sebe. Boji se pokazati resnična čustva. Zato se umika.

Jožetova frustracija je, da ga Vera takoj hoče za sebe, še preden se oddahne od dela in da od njega zahteva, da sam od sebe ve, kaj ona potrebuje. Občutki, ki jih Jože doživlja ob tem v 90% kažejo na njegove rane iz otroštva in nepotešene potrebe. To so občutki nadziranja, kontroliranja in nezadostnosti. Kar si želi so jasna sporočila, svoboda in zaupanje. Toda Verino obnašanje, ki predstavlja 10% Jožetove frustracije pa kaže na njene izgubljene dele sebe. Čustev ni sposobna zadržati. Zato jo ta preplavijo, obenem pa ni sposobna izraziti jasno svojih želja.

Če se bosta Vera in Jože še vnaprej tako obnašala drug do drugega in skrivala za svojimi prepričanji, bo njun odnos z leti postal ruševina. Oddaljila se bosta drug od drugega saj bosta komunicirala drug z drugim kot dva ranjena otroka (nezavedni zakon). Drug drugemu ne bosta celila svojih ran in ne bosta si omogočila razvoja izgubljenih delov sebe. Onemogočila si bosta rast.

Izziv za Vero je da preneha s kritiziranjem in čustvenimi izpadi ter da jasno pove, kaj si želi. S tem bo razvijala svoj izgubljeni miselni del in uravnovesila izražanja čustev. Trenirala bo svojo sposobnost odlaganja zadovoljitve in s tem ustvarila varen prostor v odnosu za Jožeta. Tako ji bo lahko prišel nasproti pri njenih potrebah. Izziv za Jožeta pa je, da gre preko svojega umikanja in pokaže Veri svoja čustva. S tem bo pomagal njej zadovoljiti željo po pomembnosti in pozornosti, sebi pa bo dovolil izražanje čustev in bližino, ki ne duši.

Na ta način lahko ustvarita nova prepričanja, ki nadomestijo stare preživetvene strategije. Novo Verino prepričanje je lahko: »Lahko počakam, znam povedati svoje želje in s tem ustvarim varen prostor, kjer mi Jože lahko nakloni svojo pozornost in prijaznost.« Novo Jožetovo prepričanje je lahko: »Varno je, če pokažem prijaznost. Vera me bo izpustila iz objema in dala dovolj svobode.«

3.4. Obnavljanje romantike

Vsi partnerji so v določeni dobi svoje zveze znali ravnati tako, da sta drug drugega razveseljevala. Cilj procesa obnavljanja romantike je, da si partnerja povesta, česa si želita, kaj ju razveseljuje in v čem uživata. Če bosta sklenila, da bosta redno zadovoljevala potrebe drug drugega, se bosta v odnosu počutila varneje, predvsem pa bo v odnos vstopilo pričakovanje novega in ponovno pozitivno vznemirjenje in občutek živosti. Partnerja sta spodbujana, da pregledata vedenja, ki sta jih že počela, pa sta jih opustila ter tudi vedenja, ki jih še nikoli nista počela oz si nista še nikoli upala izraziti želje po njih. To obsega tudi spolne aktivnosti in fantazije ter najrazličnejše otroške norčije. Seveda pa je lahko tako razkrivanje želja tudi zelo občutljivo in posega v najbolj intimne dele vsakega posameznika. Zato partnerja to orodje lahko uporabljata šele, ko je njuna zveza že do te mere utrjena, da nista več v fazi boja. Da pa lahko polno razumeta želje drug drugega, morata partnerja to povedati drug drugemu s tehniko zavestnega partnerskega dialoga.

3.5. Postavljanje vizije

Seveda pa ni cilj Imago PT samo razumevanje. Cilje je sprememba vedenja. Da partnerja dosežeta cilj si morata narediti vizijo svojega odnosa, ki obsega tako njiju kot njune najbližje pa tudi širše okolje. Partnerja morata imeti vizijo, kam želita v svojem odnosu priti. Zato si v procesu postavljanja vizije vsak partner najprej sam postavi vizijo, kakšen partnerski odnos si želi. Nato s posebnim postopkom postavita skupno vizijo. Partnerja naj bi imela vizijo vsaj na sledečih področjih svojega skupnega življenja: osnova ali bistvo njune zveze, odnos do otrok, aktivnosti in zabave, materialnih potreb, sorodnikov in prijateljev, dela in do duhovnih potreb. Glede na to, da se odnos v procesu terapije spreminja, sta partnerja spodbujana, da vizijo naredita tako na začetku procesa, kot tudi kasneje. Vizija je v začetni fazi pomembna predvsem za to, da se ohrani in vzdržuje motivacija za delo oz da partnerja vesta, kako naj bi njun želeni odnos izgledal. Vizija pa ne vsebuje samo želja, temveč tudi konkretna vedenja, ki naj bi pripeljala do uresničitve vizije. V procesu operacionalizacije vizije, si morata partnerja tudi predstavljati in opisati, kakšna so čustva, ki jih določeno vedenje povzroči ter celo, kakšni so telesni občutki in senzorne zaznave ob izvajanju posamezne aktivnosti oz, ob uresničevanju konkretnega vedenja. Vse to je pomembno, da se partnerja zavedata, da je uresničevanje vizije samo posledica njune lastne aktivnosti, predstava o čustvih in telesnih občutkih pa ojača pričakovano zadovoljstvo ob izvedbi. Partnerja naj bi vizijo napisala večkrat v življenju oz, vsaj ob večjih spremembah ali življenjskih preobratih ter menjavi življenjskih ciklov.

4. Vloga možganov

Vsa ta dogajanja pa imajo tudi organsko osnovo. Ljudje naj bi bili najvišje razvita bitja na zemlji in naši možgani so vrhunec stvaritev narave. Če se izognemo natančnim medicinskim delitvam lahko človeške možgane razdelimo na možgansko jedro, limbični del in možgansko skorjo. Možgansko jedro je odgovorno za naše osnovno preživetje. V njem se dogaja vse potrebno, da naše telo poskrbi za samoohranitev, reprodukcijo, dihanje, prehranjevanje, spanje.. in za krčenje mišic kot reakcijo na zunanje dražljaje. Ta del možganov imajo že plazilci in seveda vsi višje razviti vretenčarji zato jih imenujemo »plazilski možgani«. »Plazilski možgani« delujejo na zelo preprosti logiki. Zanima jih samo ali je nek dražljaj prinaša ugodje ali neugodje. Zanimajo jih smo senzorični dražljaji kot so slike, zvoki, vonjave, okusi, dotik. Če le ti povzročajo ugodje bo reakcija usmerjena k dražljaju, če pa povzročajo bolečino oz kako drugačno neugodje pa bo reakcija usmerjena proč od dražljaja. Ta del možganov se nikoli ne utrudi in deluje celo ko spimo ali smo v nezavesti. Naslednji del, ki prekriva »plazilske možgane« je limbični sistem. Njihov kriterij za reakcijo na dražljaje je ali varnost in preživetje, reakcija, ki jo proizvedejo pa je boj, beg ali zamrznitev. Te del možganov naj bi naj bi bil odgovoren za naša čustva, ki jih spaja s slikami ali situacijami. Če pogledamo na primer situacijo, ko je bilo otrok pogosto zasmehovan s strani staršev zaradi nečesa, na kar je bil sam ponosen, bo limbični del možganov to situacijo in čustva povezal tako, da bo odraslemu možu vsakič, ko bo zadovoljen s svojim delom, nerodno. Možganska skorja, ki je najbolj razvita pri človeku pa je tisti, del, ki se ga nekako najbolj zavedamo. To je del, s katerim zavestno procesiramo informacije, analiziramo, načrtujemo, delamo sklepe in ustvarjamo nove zamisli. Če je delo naših »plazilskih možganov« to, da najdejo ugodje in se izognejo bolečini, limbičnega sistema da nas ohrani kot osebo in vrsto žive in zdrave je delo možganske skorje da poveča kognitivno kontrolo nad svetom okrog nas.

V frustracijskih situacijah se mišične reakcije, spodbujene s strani »plazilskih možganov« in čustveni odziv, ki pride iz limbičnega sistema zgodi takoj in nehotno. Partnerja, ki vpije, nas kritizira ali pa samo stori nekaj, kar limbični sistem poveže z negativnimi dogodki (in s tem tudi čustvi) iz preteklosti, bosta ta dva »stara« možganska sistema zaznala kot sovražnika, povečal se nam bo tlak, adrenalin nas bo pripravil na boj ali beg in pojavili se bodo negativni občutki, ki najverjetneje sploh ne bodo imeli povezave s sedanjo situacijo. In če se prepustimo temu lahko v trenutku pride do prepira, partner pa sploh ne bo vedel kaj (oz. zakaj) se dogaja.

Tako glede na način reagiranja v frustracijskih pa tudi drugih situacijah v Imago PT delimo ljudi na dva tipa. Prvi so »maksimizerji«, ki se širijo, s svojim govorjenjem in delovanjem preplavijo prostor in seveda tudi partnerja. Drugi so »minimizerji«, ki se umaknejo, skrijejo v kot, zamrznejo ali pobegnejo. S spoznavanjem teh zakonitosti, predvsem pa lastnih reakcij na določene dražljaje, se lahko partnerja izogneta marsikateremu prepiru. Za razumevanja razlogov zakaj v določeni situaciji zmrznemo, se umaknemo ali začnemo besno kričati, pa je nujno razčleniti ozadje vsaj tistih tipičnih frustracij, ki se nam pogosto pojavljajo.

5. Duhovna plat Imago PT

Mnoge duhovne tradicije zagovarjajo tezo, da smo vsi eno. Vsi smo na nek način povezani, smo del neke pulzirajoče energije s skupnim jedrom. Ko smo v stanju nepovezanosti se počutimo same in ranljive. Zato želimo priti v stanje povezanosti, ki ga kot otroci imamo s starši, kot odrasli pa ga najlažje dosežemo v partnerski zvezi. Toda traume, ki smo jih preživeli v otroštvu in »dobra vzgoja«, ki smo je bili deležni, nam povzročijo, da se po eni strani upiramo misli, da smo soodvisni od drugih, po drugi strani pa v svojih iskanjih k povezanosti uporabljamo orodja, s katerimi najbolj ranimo prav tiste, s katerimi želimo biti povezani. Zato je prinašanje miru v partnerski odnos pravzaprav ponovno vzpostavljanje povezanosti, ki si jo vsi želimo. In mir med možem in ženi ima za posledico mir v družini, z otroki, s sodelavci, v družbi, širšem okolju in posledično po celem svetu. Vendar tokrat ne simbiotično in nezavedno temveč zavestno z razumevanjem procesov in zavestnimi vedenji. S tem pa, ko partnerja to delata sama in skupaj pa zopet pride do obnovitve romantike, ki si jo vsi tako želimo.

Viri:

• E. Bader, P. Pearson (1983), Treatment of Family Systems – The Development Stages of Coupelhood, Transactional Analysis Journal, Vol 13, No 1,: 28-32
• P. Berne, L. Savary (2004), The 3 Logics of the Brain, R. Simon (ur.), Psychoteraphy Networker, Psychoteraphy Networker Ltd. : 40-41
• G.J. Gabler, (2002), Complementarity of Defensive Style in Intimate Relationships, H. Hendrix (ur.) The journal of Imago Relationship Therapy, Psychosocial Press, Vol 5, No 2,: 29 – 44
• J.M. Gottman, N. Silver (1999), The seven Principles of Making Marriage Work, New York, Three Rivers Press
• M. Friedman (1988), A Laugh a Day, New Realities,: 39 – 42
• H. Hendrix, H. Hunt (1992), Keeping the Love you Find, New York, Simon and Schuster Inc.
• H. Hendrix, (1999), Najina Ljubezen, Ljubljana, Orbis
• H. Hendrix, (1996) Imago relationship Therapy – Clinical Training Manual, Winter Park, The Institute for Imago Relationship Therapy
• C. G. Jung, (1991), Marriage as a Psychological Relationship, The development of Personality, Collected Works, (187 – 203)
• D. Mace (1987), Three ways of Helping Married Couples, Journal of Marital and Family Therapy, Vol 13. No 2,: 179-185
• D.C. McClelland, (1986), Some Reflections on the two psychologies of love, Journal of Personality, : 334 – 353
• J. Morris, (2002), Maturation: Imago Theory versus Psychoanalytic Theory, H. Hendrix (ur.) The journal of Imago Relationship Therapy, Psychosocial Press, Vol 5, No 2,: 1 – 13